KavašDani.org

Tekst recenzije v nadaljevanju...
RADIO ŠTUDENT DAN, 23.1.2004
GLASBENA REDAKCIJA
RŠ RECENZIJA URA: 15:30

Dani Kavaš, včeraj v klubu Gromka

Že na začetku te recenzije moram priznati, da bom zgolj težko povsem objektiven. Danija Kavaša namreč srečujem že kar nekaj let in poznam ga nekoliko bolj, kot bi bilo to morda zaželeno od recezenta glasbenega dogodka. Predvsem ga poznam namreč tudi kot človeka in ne le kot glasbenika. Pred leti se spominjam, kako smo se večkrat srečevali na Metelkovi. Praznili smo »litrce« cenenega vina, Kavaš pa je s sabo vedno imel kakšne primerke svojih kratkih stripov – pouličnih stripov, kot jih je sam imenoval – narisanih na listu papirja formata A4, kopiranih s kopircem slabe kakovosti in lastnoročno distribuirane med živelj te dežele na popolnoma pristen uličarski način, v maniri »daj kolikor daš... ali pa tudi nič«. Mračne vsebine prežete s smrtjo, lažno moralo in razkrojem človeka znotraj malomeščanskega sveta.

Kdaj se je Dani odločil postati kantavtor mi ni popolnoma jasno. Sam se pač spominjam, kako sem ga vedno večkrat srečeval v družbi kitare in kako je imel vedno večje izlive pesniške kreativnosti znotraj odštekanih ritmov, katerih korenine gre nedvomno iskati v izročilu slovenske hard- in post-core scene. Na predzadnjem Koupa Festu smo se tako recimo nacejali s »kanistrom« vina na travniku zunaj samega prizorišča, Dani pa nam je igral in igral, dokler se ni odločil, da je potrebno izvesti stripovsko delavnico in prekiniti monotonijo, ki se je razlezla preko prizorišča Koupa Festa – in to tudi dejansko storil. Takšen je pač Kavaš – nekje na meji med stripom, špricerjem, kitaro in aktivizmom, prežet z melanholijo, ki jo rojeva življenje in odporom do kalupov in poneumljenosti, polni predsodkov, kakršno oblikuje slovenska malomeščanska sfera, ob izdatni podpori vse-vesoljnega krščanstva. Beltinci, iz koder Kavaš izhaja, so v tem oziru vsekakor več kot primeren kraj za iskanje navdiha in razvoj misli in umetniškega izraza, ki odločno zavrača vso to sprijenost in hinavščino oziroma jo razgalja na sarkastičen in ciničen način – radikalno, kot se za Radikalnega dr.Karkolizma (oziroma drkarkolista) tudi spodobi.

In te radikalnosti smo bili deležni tudi na včerajšnjem nastopu Danija Kavaša, v klubu Gromka. Tega je pričel v pravi maniri prekmurske ljudskosti, saj je na oder prišel preko cele dvorane, oblečen v ljudsko nošo, z rogovi na klobuku in wc papirjem v roki, igrajoč na orglice. Kavašu se kilometrina, ki jo je nabiral predvsem na lanskem Klubskem maratonu in pa na turneji po naših južno-slovanskih bratskih republikah, še kako pozna, saj je svojo podobo na odru že precej izoblikoval in ta učinkovito dopolnjuje njegov glasbeni izraz. Vizualno ga dopolnjuje še s projekcijami lastnih del in preprostega »home-made« videa, ki so se včeraj projicirali na platno kluba Gromka (ki je resda nekoliko neposrečeno postavljeno, saj bi projekcija veliko bolje delovala za samim avtorjem, kot pa levo od njega). Tudi te »vizualizacije« so polne okostnjakov, križev, mračnih podob človeka in podobnega – vse v duhu in maniri ustvarjalnega opusa Danija Kavaša, pač.

A kljub mračnim vsebinam Kavašova glasba še zdaleč ni »mračnjaška«, melanholična ali kakorkoli predana v usodo. Ravno nasprotno! S svojim načinom igranja namreč spremeni navadno akustično kitaro v pravi folk-hard-corovski instrument. Hitri, a kompleksni ritmi, so odigrani s silovitostjo, ki človeka dobesedno »požene«, ob tem pa z desnico uspeva ustvarjati tudi takšno dinamiko, da pride do izraza sam ritem, ki je pač bistveni element hard-corea, tako da človek niti ne pogreša kakšnega dodatnega instrumentarija v obliki ritem sekcije (čeprav Dani Kavaš občasno rad dopolni svoj zvok s klasično ritem sekcijo v obliki prekmurskih Razigranih Ščegetavčkov ali primorskih Minsko Polje d.u.o.). Vokali pa so sploh zgodba zase, kot se za pravega kantavtorja tudi spodobi, kajne. Besedila so polna metafor in liričnih izlivov, tako da pravzaprav že mejijo na poezijo, zelo metaforične v meglo zavite dele pa prekinjajo kratke misli, ki zadenejo žebljiček na glavo. Ob tem je Kavaš v včerajšnjem nastopu z vokalom odlično poudarjal najbolj pomembne dele in dosegel, da je lahko človek sledil besedilu brez večjih naporov. Nenazadnje je k temu prispeval tudi s kratkimi »burkaškimi« komentarji med komadi, včasih celo v mrtvem jeziku srbohrvaščini, ki jo celo uporablja v nekaterih novejših komadih.

V vsakem primeru, koncert ki se ga je splačalo videti. Kritiziral bi morda edinole dejstvo, da so si nekateri komadi glasbeno vse preveč podobni, tako da je zares pazljivo poslušati celoten koncert zelo naporno dejanje, saj se hitre ritmike na trenutke preobješ in kratkomalo »padeš ven«. Tako kakšno sporočilo ne doseže naslovljenca, kakšen komad ne izzveni kot bi lahko. A nenazadnje je Dani Kavaš na sceni kantavtorstva razmeroma malo časa in če bo vztrajal bo v prihodnosti gotovo razvijal tudi bolj širok spekter zvoka, ki bo še bolj uspešno podkrepil tisto, kar ima za povedati. Da pa ima kaj povedati je nenazadnje dokazal tudi včeraj in splačalo se ga je slišati.

Danija Kavaša je v klubu Gromka inhaliral Ronald Komar...

Glas, kitara, video/strip projekcije – Klub Gromka, četrtek 22. 1. ob 22.00.
Jaka Železnikar


			Teater Gromki, Metelkova mesto, Ljubljana Tekst recenzije v nadaljevanju... RADIO ŠTUDENT DAN, 23.1.2004 GLASBENA REDAKCIJA RŠ RECENZIJA URA: 15:30 Dani Kavaš, včeraj v klubu Gromka Že na začetku te recenzije moram priznati, da bom zgolj težko povsem objektiven. Danija Kavaša namreč srečujem že kar nekaj let in poznam ga nekoliko bolj, kot bi bilo to morda zaželeno od recezenta glasbenega dogodka. Predvsem ga poznam namreč tudi kot človeka in ne le kot glasbenika. Pred leti se spominjam, kako smo se večkrat srečevali na Metelkovi. Praznili smo »litrce« cenenega vina, Kavaš pa je s sabo vedno imel kakšne primerke svojih kratkih stripov – pouličnih stripov, kot jih je sam imenoval – narisanih na listu papirja formata A4, kopiranih s kopircem slabe kakovosti in lastnoročno distribuirane med živelj te dežele na popolnoma pristen uličarski način, v maniri »daj kolikor daš... ali pa tudi nič«. Mračne vsebine prežete s smrtjo, lažno moralo in razkrojem človeka znotraj malomeščanskega sveta. Kdaj se je Dani odločil postati kantavtor mi ni popolnoma jasno. Sam se pač spominjam, kako sem ga vedno večkrat srečeval v družbi kitare in kako je imel vedno večje izlive pesniške kreativnosti znotraj odštekanih ritmov, katerih korenine gre nedvomno iskati v izročilu slovenske hard- in post-core scene. Na predzadnjem Koupa Festu smo se tako recimo nacejali s »kanistrom« vina na travniku zunaj samega prizorišča, Dani pa nam je igral in igral, dokler se ni odločil, da je potrebno izvesti stripovsko delavnico in prekiniti monotonijo, ki se je razlezla preko prizorišča Koupa Festa – in to tudi dejansko storil. Takšen je pač Kavaš – nekje na meji med stripom, špricerjem, kitaro in aktivizmom, prežet z melanholijo, ki jo rojeva življenje in odporom do kalupov in poneumljenosti, polni predsodkov, kakršno oblikuje slovenska malomeščanska sfera, ob izdatni podpori vse-vesoljnega krščanstva. Beltinci, iz koder Kavaš izhaja, so v tem oziru vsekakor več kot primeren kraj za iskanje navdiha in razvoj misli in umetniškega izraza, ki odločno zavrača vso to sprijenost in hinavščino oziroma jo razgalja na sarkastičen in ciničen način – radikalno, kot se za Radikalnega dr.Karkolizma (oziroma drkarkolista) tudi spodobi. In te radikalnosti smo bili deležni tudi na včerajšnjem nastopu Danija Kavaša, v klubu Gromka. Tega je pričel v pravi maniri prekmurske ljudskosti, saj je na oder prišel preko cele dvorane, oblečen v ljudsko nošo, z rogovi na klobuku in wc papirjem v roki, igrajoč na orglice. Kavašu se kilometrina, ki jo je nabiral predvsem na lanskem Klubskem maratonu in pa na turneji po naših južno-slovanskih bratskih republikah, še kako pozna, saj je svojo podobo na odru že precej izoblikoval in ta učinkovito dopolnjuje njegov glasbeni izraz. Vizualno ga dopolnjuje še s projekcijami lastnih del in preprostega »home-made« videa, ki so se včeraj projicirali na platno kluba Gromka (ki je resda nekoliko neposrečeno postavljeno, saj bi projekcija veliko bolje delovala za samim avtorjem, kot pa levo od njega). Tudi te »vizualizacije« so polne okostnjakov, križev, mračnih podob človeka in podobnega – vse v duhu in maniri ustvarjalnega opusa Danija Kavaša, pač. A kljub mračnim vsebinam Kavašova glasba še zdaleč ni »mračnjaška«, melanholična ali kakorkoli predana v usodo. Ravno nasprotno! S svojim načinom igranja namreč spremeni navadno akustično kitaro v pravi folk-hard-corovski instrument. Hitri, a kompleksni ritmi, so odigrani s silovitostjo, ki človeka dobesedno »požene«, ob tem pa z desnico uspeva ustvarjati tudi takšno dinamiko, da pride do izraza sam ritem, ki je pač bistveni element hard-corea, tako da človek niti ne pogreša kakšnega dodatnega instrumentarija v obliki ritem sekcije (čeprav Dani Kavaš občasno rad dopolni svoj zvok s klasično ritem sekcijo v obliki prekmurskih Razigranih Ščegetavčkov ali primorskih Minsko Polje d.u.o.). Vokali pa so sploh zgodba zase, kot se za pravega kantavtorja tudi spodobi, kajne. Besedila so polna metafor in liričnih izlivov, tako da pravzaprav že mejijo na poezijo, zelo metaforične v meglo zavite dele pa prekinjajo kratke misli, ki zadenejo žebljiček na glavo. Ob tem je Kavaš v včerajšnjem nastopu z vokalom odlično poudarjal najbolj pomembne dele in dosegel, da je lahko človek sledil besedilu brez večjih naporov. Nenazadnje je k temu prispeval tudi s kratkimi »burkaškimi« komentarji med komadi, včasih celo v mrtvem jeziku srbohrvaščini, ki jo celo uporablja v nekaterih novejših komadih. V vsakem primeru, koncert ki se ga je splačalo videti. Kritiziral bi morda edinole dejstvo, da so si nekateri komadi glasbeno vse preveč podobni, tako da je zares pazljivo poslušati celoten koncert zelo naporno dejanje, saj se hitre ritmike na trenutke preobješ in kratkomalo »padeš ven«. Tako kakšno sporočilo ne doseže naslovljenca, kakšen komad ne izzveni kot bi lahko. A nenazadnje je Dani Kavaš na sceni kantavtorstva razmeroma malo časa in če bo vztrajal bo v prihodnosti gotovo razvijal tudi bolj širok spekter zvoka, ki bo še bolj uspešno podkrepil tisto, kar ima za povedati. Da pa ima kaj povedati je nenazadnje dokazal tudi včeraj in splačalo se ga je slišati. Danija Kavaša je v klubu Gromka inhaliral Ronald Komar... Dani Kavaš na Metelkovi Glas, kitara, video/strip projekcije – Klub Gromka, četrtek 22. 1. ob 22.00. Jaka Železnikar Po uspešno speljani novembrski turneji po ex-Yu deželah ter po decembrski kontemplaciji - delno prekinjeni z gostovanji po gorenjskih klubih - se Dani Kavaš vneto pripravlja za nove kulturne akcije. Pričujoči nastop bo zgolj uvod v folklorni festival Razkristjanjenje, ki bo v organizaciji Danija Kavaša in Društva za slovensko malomeščansko umetnost potekal po vsej Sloveniji od 8. februarja do 1. maja 2004! Več o avtorju: Anarhist, pesnik, stripovski ustvarjalec, ustanovitelj in vodja Podjetja za slovensko malomeščansko umetnost (a.k.a. Radikalni D.R.K.A.rkolizem), znanec prenekaterega slovenskega koncertnega odra, navsezadnje tudi nekdanji izvedbenik kluba Gromka ... Prekmurski posebnež in kantavtor Dani Kavaš z našpičenimi socialno angažiranimi besedili in brezkompromisno kritiko sistema pljuva po neenakostih vseh sort, obenem pa nehote stopa v polje novoprebujenega in v svetovnih podzemnih muzičnih krogih vedno bolj prisotnega prvo- in edinoosebnega glasbenega izraza. Dosedanji podvigi (izbor): * 1999/ ustanovi slikarsko stripovsko, glasbeno teatrsko, preprostofilozofsko, lahkotnoanarhistično Podjetje za malomeščansko umetnost Radikalni Dr. Karkolizem; * 2000/ začne nastopati z narodnonerodnim repertoarjem; na koncerte hodi s kitaro, avtobusom in na avtoštop; riše in objavlja stripe v revijah in fanzinih; * 2001/ pri neformalni založbi Domači posnjtki izda CD prvenec z naslovom Kri v pepelniku in psihopat na nočni omarici; odpravi se na "Slovensko malomeščansko turnejo od Lendave do Kopra", ki jo spremljajo razstave stripov in video projekcija; turnejo kot predstavnik Slovenije zaključi na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu, kjer poteka festival mladih umetnikov, teoretikov in aktivistov bivše Jugoslavije; * 2002/ koncerti, stripovske delavnice, aktivno vključevanje v kulturnoaktivistično dejavnost ... najde glasbene somišljenike, s katerimi snema novi CD; * ker so propadli krščanski demokrati, je propadel tudi Radikalni Dr. Karkolizem; * 2003/ nastop na Kant festu v Rušah; * jeseni 2003: udeležba na Klubskem maratonu Radia Študent; * novembra 2003: Dani Kavaš Kros Balkan Tur, ki je pod medijskim pokroviteljstvom Crossradia potekal od 12. novembra do 1. decembra; Kavaš je uspešno zavzel naslednje kraje in prizorišča: Čakovec (Centar Za Mlade) Križevci (klub Safe house) Vukovar (bar Bourbon) Sombor (bar Charm) Zrenjanin (klub Kulturni Front) Novi Sad (Art klub) Pančevo (Dom omladine) Beograd (Studentski kulturni centar) Kragujevac (Studentski kulturni centar) Priština (koncert na radiu Urban FM) Skopje (kulturni center Multimedia) Prilep (vikendica Dzumušica) Štip (Dom omladine) Travnik (klub Alter Art) Sarajevo (klub Bock) Mostar (mobilni kulturni kontejner Abraševič) Banja Luka (bar Cedubal) Zagreb (klub Filozofske fakultete) Dani Kavaš je na tej turneji svoje glasbeno, folklorno in stripovsko ustvarjanje predstavil več kot 700 obiskovalkam, obiskovalcem in dvajsetim medijem. Potrdil je, da lahko Slovenci izvažamo še kaj drugega poleg piva, sokov in najboljšega sosedstva, hkrati pa je s svojim romanjem spodbudil obnavljanje pretrganih vezi na nekoč enotnem kulturnem prostoru. ... po nastopu bo gromki večer/gromko noč zaokrožil MM Čekman z izborom slovanskih in neslovanskih, zmerno poganskih muzik.
	čas-opis-ris
	koncerti
	galerija
	diskografija
	članki
	trafika
	biografija
	kontakt
	www.dodogovor.org